Lahko smo boljši: preoblikovanje pogajanj o podnebnih spremembah, biotski raznovrstnosti in plastičnih odpadkih

Ponovno objavil Platon

Spremljevalci: 0

Zdaj, ko si je približno 10,000 uradnih delegatov in 100,000 opazovalcev (zasičenih s stranskimi dogodki in selfiji) opomoglo in razmislilo o podnebnih pogajanjih COP28 v Dubaju prejšnji mesec, se razpravlja o tem, ali je bilo dvotedensko zasedanje uspešno ali neuspešno ali malo obojega. Podobna vprašanja so se pojavila po vzporednih pogajanjih za rešitev vse večjega problema plastičnih odpadkov po svetu in vse manjše ravni biotske raznovrstnosti.

Za podnebne spremembe in biotsko raznovrstnost so bila mednarodna pogajanja odobrena na vrhu o Zemlji leta 1992 v Riu de Janeiru in so v zadnjih desetletjih nenehno sklicevala konference. Prizadevanja za pripravo globalnega sporazuma o plastičnih odpadkih so bila odobrena leta 2022 s ciljem, da bo pogodba dokončana do konca leta 2024.

Najvišja dilema teh pogajanj, ki potekajo pod okriljem Združenih narodov, je, da dlje kot trajajo, hujši so temeljni problemi, ki jih želijo rešiti. Dramatična degradacija kakovosti okolja zaradi teh treh globalnih problemov v zadnjih desetletjih in skupne značilnosti procesov ZN, ki jim sledijo, zahtevajo podrobnejšo proučitev.

Obstaja več temeljnih vzrokov za nezmožnost globalnih pogajalskih procesov, da bi celo upočasnili stopnjo propadanja okolja.

Model ZN je naklonjen odzivom "soglasja" z najmanjšim skupnim imenovalcem in številnim priložnostim za igranje procesa odločanja. Z zahtevanjem »soglasja« pred sprejetjem pogajalskega izida COP posameznim delegacijam omogočajo, da blokirajo politične ali druge spremembe in tako dajejo prednost interesom, ki želijo ohraniti status quo. Nasprotno pa bi pristop »večine« omogočil popolno razkritje različnih stališč in podpornih dokazov ter olajšal oblikovanje koalicije, hkrati pa bi dosegel zaključek pomembnih vprašanj. Drugi organi ZN, kot je Generalna skupščina, se zanašajo na odločanje z večino. Večinski glasovi niso vedno pravilni, vendar predstavljajo najboljšo metodo za usklajevanje učinkovitosti in uspešnosti v iskanju rezultatov. Medtem po pristopu soglasja planet gori, plastični odpadki se kopičijo v oceanih in prehranjevalnih verigah, vrste pa hitro izginjajo.
Interesi zainteresiranih strani in opazovalcev so nadomestili sposobnost uradnih delegatov, da se pogajajo o sporazumih. Leta 1992, ko so bili na vrhu o Zemlji v Riu odobreni pogovori o podnebju in biotski raznovrstnosti, so se predstavniki ZN še posebej zavedali, da morajo biti nadaljnji pogajalski procesi legitimni v očeh svetovne skupnosti. Zato so sprejeli določbo, v skladu s katero je "lahko sprejet vsak organ ... ki je usposobljen ... in ki je obvestil sekretariat, da želi biti zastopan na zasedanju Konference pogodbenic kot opazovalec ..." Število opazovalcev in zainteresiranih strani je pomnožilo število nasprotujočih si agend, ustvarilo ogromen odmev družbenih medijev in onemogočilo zmožnost uradnih pogajalcev, da bi se trajno osredotočili na kritična vprašanja. Namesto tega veliko časa posvetijo obvladovanju naraščajočega porasta pričakovanj (ki niso vedno pomembna za uradne razprave) pred, med in po uradnih zasedanjih.
COP-ji vedno bolj postajajo platforme za kampanje blagovnih znamk podjetij, mreženje in globalne dezinformacije. Medtem ko ima vsako globalno pogajanje o posledicah svoje teatralne vidike, so organizatorji COP še posebej neprimerni za upravljanje obsega takih dejavnosti ali nadzor nad viri informacij, ki želijo spodbujati zeleno pranje ali spodkopavati posebne razprave v uradnih pogovorih. Vodje COP tudi ne bi smeli biti odgovorni za spodbujanje komercialnih in uglednih interesov korporacij, nevladnih organizacij ali univerz. Ko je COP28 opisal kot "cirkus", je harvardski ekonomist Robert Stavins podal svojo osebno oceno da se je »10 odstotkov pomembnih dejanj [zgodilo] znotraj pogajanj in 90 odstotkov med številnimi dogodki ... med udeleženci civilne družbe.« Nasprotno pa je njegova ugotovitev njegovega prvega COP 16 let prej bila, da je bilo "90-95 odstotkov pomembnih dejanj v pogajanjih, s 5-10 odstotki med udeleženci iz civilne družbe." V vsakem scenariju je premik, ki ga opisuje Stavins, nefunkcionalen rezultat.

Najvišja dilema teh pogajanj, ki potekajo pod okriljem Združenih narodov, je, da dlje kot trajajo, hujši so temeljni problemi, ki jih želijo rešiti.

Več strategij lahko popravi ta neravnovesja in bolje uskladi pogajalske procese s potrebo po pomembnejših rezultatih.

Mobilizirajte geopolitiko za ustvarjanje političnega zagona za posebne pogajalske cilje. Za podnebne spremembe Kitajska-ZDA odnos je ključna politična prednost za doseganje prebojnih rezultatov. To je veljalo v Parizu, ko sta se predsednik Barack Obama in kitajski premier Wen Jiabao dogovorila o cilju omejitve prihodnjega dviga temperature na 1.5 stopinje Celzija. Obnovitev dvostranskih pogovorov na predsedniški ravni 15. novembra je pooblastila ameriškega podnebnega pogajalca Johna Kerryja in njegovega kolega Xieja Zhenhua, da napoveduje veliko kitajsko zavezo, da bo do leta 2035 omejila emisije metana in drugih toplogrednih plinov. Ta in drugi dvostranski sporazumi lahko zagotovijo motor za politično spodbujanje drugih suverenih držav, regionalnih blokov in posebnih industrijskih sektorjev, da se zavežejo velikemu zmanjšanju toplogrednih plinov v svojih gospodarstvih. Pogajanja o plastičnih odpadkih in biotski raznovrstnosti bodo nujno zahtevala drugačno zasedbo držav, ki bodo spodbudile druge suverene države in industrijske skupine, da se uskladijo z napredkom. Na primer, veliki petrokemični proizvajalci, kot sta Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, ki poskušajo izvesti tranzicijo svojih gospodarstev, lahko igrajo vodilno vlogo pri razvoju globalnih rešitev za plastiko. Podobno so države, kot sta Brazilija in Indonezija, ključni geopolitični akterji pri oblikovanju učinkovite zaščite biotske raznovrstnosti. Te države lahko v dogovoru z EU, ZDA in prek procesa ZN z glasovanjem "večine" zagotovijo politično osredotočenost in politični zagon za zmanjšanje teh sistemskih globalnih tveganj.
Globalna pogajanja najprej osredotočite na največje onesnaževalce in proizvajalce odpadkov. Poskus doseganja smiselnega soglasja med več kot 190 državami se je izkazal za samouničljiv predlog. Namesto tega bi se globalna pogajanja o podnebju, plastičnih odpadkih in biotski raznovrstnosti morala osredotočiti na 20–30 držav, ki največ onesnažujejo, katerih soglasje je najpomembnejše za doseganje uspeha preostalega sveta. Na primer, če bi se 20–30 držav z največjimi emisijami toplogrednih plinov pogajalo in doseglo dogovor o specifičnih ciljih zmanjšanja toplogrednih plinov, časovnih razporedih, preglednosti, financiranju in s tem povezanih vprašanjih – čemur bi sledilo naknadno popolnejše predvajanje teh zavez, ki bi vključevalo 190 držav, vključno z opazovalci in zainteresirane strani — bi se znatno spremenile možnosti za širši nakup, če bi se uporabil večinski in ne konsenzni postopek.
Razviti strožje smernice za izbiro gostiteljev in predsedujočih globalnih pogajanj. Trenutno pet regionalnih skupin (vključno z Afriko, Azijo-Pacifikom in Vzhodno Evropo) izmenjuje odgovornosti gostovanja. Države znotraj regionalne skupine se posvetujejo in odločijo, kateri od njenih članov bo gostil/predsedoval srečanju COP. Med državami in zainteresiranimi stranmi obstaja splošno soglasje, da je sodelovanje industrijskih sektorjev ključnega pomena za uspeh pri zaščiti virov biotske raznovrstnosti, zmanjševanju količine plastičnih odpadkov in blaženju podnebnih sprememb. Prekrivanje med zastopanjem poslovnih interesov in vodenjem mednarodnih pogajanj pa zahteva jasnejšo ločitev. Izbira izvršnega direktorja nacionalne naftne družbe ZAE za predsedovanje COP28 je na primer ustvarila dojemanje in resničnost pomembnih navzkrižij interesov. Podobno dilemo je povzročila izbira Azerbajdžana za nekdanjega izvršnega direktorja za nafto in plin za predsedovanje zasedanju COP29 v Bakuju pozneje letos. Tovrstnim konfliktom se je treba v prihodnje vztrajno izogibati z objavo strožjih smernic ZN za izbiro bodočih gostiteljev in predsedujočih mednarodnim okoljskim pogajanjem. Ekonomsko sebične strani tudi ne bi smele imeti nesorazmernega vpliva na možnosti, ki jih obravnavajo delegacije.

Mednarodna okoljska pogajanja so eden najtežjih podvigov, s katerimi se sooča sodobna družba. Takšne pogovore je v zadnjih letih postalo še težje obvladovati zaradi vse manjšega zaupanja med tistimi nacionalnimi državami, ki najbolj škodljivo vplivajo na planet. Pogajanja, ki temeljijo na izboljšanju znanosti in ekonomskih analiz, večji preglednosti in razširjenem prispevku zainteresiranih strani, so nujni, vendar ne zadostni pogoji za preobrnitev hitro slabšajoče se kakovosti okolja. Čas je, da sprejmemo alternative trenutnim pogajalskim procesom. Na kocki ni nič manj kot prihodnost planeta.