Ali "strupena hvaležnost" škoduje latinoameriškim učiteljem na delovnem mestu? - Novice EdSurge

Ali "strupena hvaležnost" škoduje latinoameriškim učiteljem na delovnem mestu? – Novice EdSurge

Časovni žig: 2. avgust 2023 4:00
Izvorno vozlišče: 2799787

To je tretji v tridelni seriji pogovorov z latinoameriškimi pedagogi in strokovnjaki za edtech. Preberi prvi del tukaj in drugi del tukaj.

Preden preidemo na perspektive vzgojiteljev, ki jih delimo spodaj, moram nekaj pojasniti o latinoameriški kulturi. Nekaj, kar morda ni izključno ali uporabno za vse 62.5 milijonov od nas v Združenih državah so bili vzgojeni, vendar so za kontekst prav tako pomembni.

Mnogi od nas se bodo spomnili časa, ko smo se staršem ali starejšim pritoževali glede svoje službe – premajhno plačilo za preveč ur, grozen sodelavec, občutek, da je nekaj nepošteno – in naleteli na odgovor, ki je bil neka različica, "Hvala bogu, da je delo zate."

V latinoameriški kulturi obstaja prepričanje, da bi morali biti hvaležni za vse, kar nam je pripravljen dati šef, in nikoli ne zahtevati več, ne glede na to, kako slabe so stvari. Huje bi bilo, če bi delali valove in tvegali, da vas bodo odpustili.

Ta način razmišljanja so poimenovali "strupena hvaležnost" ali samoprižiganje in pritisk, ki ga čutijo otroci priseljencev, da pomagajo izboljšati ekonomske razmere svoje družine, se imenuje "toksični stres."

Te miselnosti o pomanjkanju – da ni dovolj priložnosti za iti naokrog in se moraš samo zadovoljiti – se je treba odvaditi, običajno ko si starejši in spoznaš, da ne želiš delati za arašide ali vsak dan preživljati slabo delovno mesto ali pa vas bodo prepustili drugemu napredovanju.

Ko sem pred kratkim povabil skupino latinoameriških pedagogov in strokovnjakov za edtech, da bi delili svoje poglede na stanje v izobraževanju, so posebej želeli govoriti o tem kulturnem prepričanju »samo bodi hvaležen« in o tem, kako to vpliva na njihovo delo.

Evo, kaj so imeli povedati.

"Ne." Je popoln stavek

Učiteljica matematike in računalništva Cindy Noriega je začela pogovor.

»Včeraj sem 10-minutno tarnala o tem, zato sem bila pripravljena na to vprašanje,« je dejala in poskrbela za smeh občinstva, ki je poslušalo panel.

Noriega pojasnjuje, da se počuti krivo vsakič, ko se želi upreti šolskemu upravitelju. Gre za notranji boj, za katerega meni, da je trdno zakoreninjen v njeni vzgoji hčerke mehiških priseljencev. Spominja se svojega napornega prvega leta na srednji šoli v Kaliforniji, kjer je bila preobremenjena s polnim urnikom poučevanja štirih različnih predmetov.

»Nisem imel prostega obdobja in bal sem se reči 'ne',« pravi Noriega. "Obstaja tisti občutek," Moraš biti zadovoljen, kjer si. Kot so mi povedali starši: 'V to državo smo prišli zaradi boljšega življenja. Zdaj, ko si profesionalec, bodi samo srečen, kjer si, bodi hvaležen in vedno podrejen svojim šefom, ne glede na to, kaj zahtevajo.'«

Noriega pravi, da se je njena miselnost spremenila po lanskem letu, ko je prevzela delo, ki ga ni želela, v upanju, da se bo dobro odrazilo na njej in rešilo še en vir učilnice, ki je bil na kocki.

»No, veš kaj? Še vedno so ga odnesli,« pravi. "Zato sem se naučil, da ne moreš dati vseh svojih jajc v eno košaro in potem misliti: 'Ker se temu podrejam, čeprav se s tem ne strinjam, bom v redu.'"

Kot pravi pregovor, "Ne." je popoln stavek. Noriega se ne počuti več krivo, ker se zavzema za sebe na delovnem mestu, tudi če to pomeni, da se ne strinja z upravnikom, in upa, da bodo drugi latinoameriški pedagogi lahko prišli do istega mesta.

»Če ne, bomo samo vklenjeni v ta koncept in bomo samo živeli v strahu in živeli v tem čudnem območju, kjer smo zadovoljni, a hkrati nesrečni,« pravi, »in tega ne želim za Latinoameričane. Tega ne želim nikomur in pika.”

Neprijeten Spotlight

Rocío Raña je porabila veliko časa za premišljevanje o tem vprašanju, zakaj čuti pritisk, da mora »samo biti hvaležna«. Pred kratkim je brskala po družbenih omrežjih, ko je naletela na naslov svoje alma mater v New Yorku, zaradi katerega se je ustavila. Šlo je za temnopoltega diplomanta univerze, ki je po prvem razgovoru dobil delovno mesto.

Zapis ni ustrezal Rañi, ki je menil, da ton članka meji na nezaupanje.

Spomnila se je, kako sta dve beli ženski v svojem doktoratu znanosti. maturanti so po svojih prvih in edinih razgovorih dobili tudi delovna mesta, vendar te situacije niso prišle na naslovnice.

"To je kot," Oh, ker si črnec, moraš biti hvaležen. Ker si Latinoamerikanec, 'Oh, vau, na tvojem prvem razgovoru',« pravi Raña, ki je soustanovila edtech podjetje, ki ustvarja ocene za dvojezične otroke. »Ljudje to dobijo ves čas, ko so beli, in ne pridejo na naslovnice. Zato se od manjšinskih skupnosti pričakuje hvaležnost, vendar ne od vseh.«

To ne pomeni, da Raña ni hvaležna za stvari v svojem življenju – na primer svojo družino in prijatelje ali priložnost, ki jo je imela, da je prišla v ZDA.

»Toda to je pričakovanje, ki ga ima sistem do določenih skupnosti, in to je način, da nas nekako zadržuje, se mi zdi,« pravi.

Delal do izčrpanosti

Da bi razumeli perspektivo Antonia Vigila, morate začeti s klasičnim literarnim delom Hermana Melvilla.

»Torej se vam morda zdi čudno, da bi Chicano iz North Denverja citiral in se skliceval na 'Bartlebyja, pisarja',« pravi Vigil, direktor inovativne tehnologije učilnic na javnih šolah Aurora v Koloradu. "Toda pisar Bartleby je ta maček v literaturi, ki noče iti v službo in noče delati."

Ni mačka, kot je "mijau". Bartleby je človeški človek in uradnik, ki ga najame pripovedovalec zgodbe, odvetnik. Bartleby na zahteve svojega šefa, naj se loti dela, rad odgovori: "Raje ne bi."

To je analogija, pravi Vigil, za odnos med zatiranimi skupnostmi in kako njihova vrednost temelji na tem, koliko delajo.

»Dobesedno se moramo truditi do smrti, da dokažemo svojo vrednost in vrednost, da obstajamo in uživamo videz pravic, odgovornosti in privilegijev v tej državi,« pravi Vigil, »in zato mislim, da je resnično problematičen način, kako ne samo zatirane skupnosti, kot so Latinoameričani, so prisiljene – in v mnogih pogledih pooblaščene in prisiljene – v številne od teh vlog in položajev, za katere vemo, da bi jih lahko zasedli drugače, če bi imeli pravo priložnost in pravično priložnost.«

Ironija je, da se je vsaka priseljenska skupnost identificirala z delovno etiko, ki lomi hrbet, pravi Vigil. Toda meni, da je garanje povezano s tem, da so Latinoameričani postali »stalni delavski razred«, ki ne sprejema odločitev in nima »kulturnega in intelektualnega kapitala za spodbujanje sprememb«.

"Mislim, da je velik premik, ki ga moramo narediti, ta, da se moramo nehati videti kot najemniki in se videti kot lastniki," pravi. »Kako postati boljši skrbniki in graditelji skupnosti, da ne bomo neumorno pričakovali, da bo vsaka generacija zavzela svoje pravo mesto v svetu z umiranjem na delovnem mestu zaradi izčrpanosti?«

Izdelava večje mize

Edward Gonzalez, direktor odprtih izobraževalnih virov pri nadzorniku šol okrožja Kern v Kaliforniji, meni, da kot Hispanec iz Kalifornije prinaša etnično pluralnost države nekatere privilegije. Ni v vsakem prostoru pričakovati, da bodo Latinoameričani hvaležni za položaje, na katerih so, pojasnjuje, ali da se počutijo, kot da so morali premagati zatiralski sistem.

Pravzaprav, pojasnjuje Gonzalez, so časi, ko hispanski pedagogi ugotovijo, da so jim ljudje, ki postavljajo ovire za rast, zelo podobni.

»Zame postane težko, ko vidim vzpostavljen isti [zatiralski] sistem, vendar so Latinoameričani tisti, ki to strukturo potiskajo navzdol na druge Latinoameričane, ki prihajajo za njimi,« pravi.

Če pomislim na svoje izkušnje kot študenta in učitelja, Gonzalez pravi, da so mu mentorstvo ponudile predvsem črno-bele ženske. Njihovo podporo želi posredovati drugim vzgojiteljem, ne glede na ozadje.

»Kako naj ne posnemam tega sistema, kjer pazim le na Hispanoameriškega moškega ali zagotavljam, da je to tisto, kar gravitira name?« on reče. »To počnem tako, da pazim na druge študente, za katere vidim, da potrebujejo to mentorstvo, in se zavedam, da obstajajo skupnosti, ki nikoli ne bodo imele privilegija, ki ga imam jaz zdaj«, da so obkrožene z ljudmi, ki delijo njegovo kulturo.

"Če ne gradite namenoma," dodaja, "smo v nevarnosti, da bomo posnemali strukture, ki nikomur niso bile uspešne."

Časovni žig:

Več od Ed Surge