Če Kitajska ne more doseči svojih ciljev brez večje vojaške bitke, je zelo malo verjetno, da bo Peking začel omejeno operacijo v Arunachal Pradesh in Ladakhu.
Avtor: podpolkovnik Manoj K Channan (upokojeni)
Trenutni zastoj med Indijo in Kitajsko vzdolž črte dejanskega nadzora (LAC) je razlog za zaskrbljenost obeh držav in mednarodne skupnosti. Napetosti tlijo že desetletja, obe državi pa zahtevata suverenost nad nekaterimi mejnimi območji. Nedavni spopadi v dolini Galwan junija 2020 so povzročili izgubo življenj na obeh straneh, kar je še poslabšalo razmere.
Za prihodnost indijsko-kitajskih vezi je ključno upoštevati zgodovinsko prtljago in trenutni geopolitični scenarij. Kitajska in Indija imata dolgo zgodovino kulturnih in gospodarskih izmenjav, ki segajo v starodavne čase. Vendar je bil odnos v moderni dobi poln napetosti, zlasti zaradi ozemeljskih sporov. Mejni spor med Indijo in Kitajsko sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, pri čemer sta obe državi zahtevali suverenost nad regijo Aksai Chin in deli Ladakha. Posledično sta se državi leta 1950 spopadli, Kitajska pa je zmagala in zasedla velike dele ozemlja v regiji. Od takrat sta obe državi poskušali rešiti spor o meji, a končno rešitev je treba še doseči.
V zadnjih letih sta odločna zunanja politika Kitajske in vse večji svetovni vpliv še dodatno zapletla odnos. Indija je na primer s sumom gledala na kitajsko pobudo En pas, ena cesta, ki želi vzpostaviti obsežno mrežo infrastrukturnih projektov po vsem svetu, tudi v indijski soseščini. Indijo skrbi tudi naraščajoča vojaška prisotnost Kitajske v regiji Indijskega oceana in njena podpora Pakistanu, največjemu tekmecu Indije.
Nedavni zastoj na meji je še dodatno zaostril odnose med državama. Kitajska agresivna dejanja vzdolž LAC so bila razlagana kot namerni poskus spremembe statusa quo, pri čemer se je Indija odzvala s svojo močjo. Zastoj je privedel do zaostritve stališč na obeh straneh, pri čemer nobena država ni pripravljena popustiti.
V tem kontekstu je pomembno nedavno srečanje obrambnih ministrov Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). Kitajski obrambni minister Wei Fenghe je v govoru na zasedanju ponovil stališče Kitajske do mejnega spora in pozval, naj se to vprašanje drži izven območij skupnega interesa. To je v skladu z dolgoletnim stališčem Kitajske, da mejni spor obravnava kot dvostransko vprašanje, ki ga je treba rešiti z dialogom. Glede na zavračanje Kitajske, da bi se vključila v vsebinska pogajanja, pa si je Indija prizadevala za bolj proaktivno vlogo mednarodne skupnosti pri reševanju spora.
Prihodnost indijsko-kitajskih vezi je torej odvisna od več dejavnikov.
Prvič, pripravljenost obeh držav na vsebinski dialog za rešitev mejnega spora. Indija poziva k obnovitvi statusa quo ante vzdolž LAC, Kitajska pa vztraja pri svoji različici LAC. Kompromis bo od obeh držav zahteval popuščanje, kar je glede na zaostrovanje stališč na obeh straneh lažje reči kot narediti.
Drugič, obravnavati je treba vlogo mednarodne skupnosti pri reševanju indijsko-kitajskega spora. SCO, katerega članici sta Indija in Kitajska, lahko igra konstruktivno vlogo pri spodbujanju dialoga med državama. Vendar pa je treba glede na prevladujoč položaj Kitajske v organizaciji še videti, ali je pripravljena prevzeti takšno vlogo. Poleg tega je sodelovanje Indije z drugimi regionalnimi in svetovnimi silami, vključno z Združenimi državami, Japonsko in Avstralijo, tudi Kitajska gledala s sumom, saj te države vidi kot poskus obkrožitve.
Tretjič, prihodnost indokitajskih vezi bo odvisna od širšega geopolitičnega scenarija. Vse večja prevlada Kitajske na svetovnem prizorišču in njena odločna zunanja politika sta bili razlog za zaskrbljenost mnogih držav, vključno z Indijo. Indija je skušala uravnotežiti svoj odnos s Kitajsko s poglabljanjem vezi z drugimi regionalnimi in svetovnimi silami. Vendar kitajska gospodarska in vojaška moč tega ne moreta storiti.
Tajvan – Arunachal Pradesh Možnost omejene ofenzive
Težko je z gotovostjo napovedati, kakšna bo naslednja poteza Kitajske glede Tajvanske ožine ali sporne meje z Indijo v Arunachal Pradeshu. Vendar pa lahko nekaj dejavnikov osvetli domnevna dejanja Kitajske v teh regijah.
Prvič, kar zadeva Tajvan, Kitajska otok že dolgo obravnava kot odpadniško provinco, ki jo je treba ponovno združiti s celino. Zato Kitajska v zadnjih letih povečuje vojaški in gospodarski pritisk na Tajvan, ki ga namerava spraviti pod svoj nadzor. Kitajska tudi ni izključila uporabe sile za dosego svojega cilja ponovne združitve. Vendar bi kakršna koli vojaška akcija proti Tajvanu imela resne posledice za regionalno stabilnost in bi lahko pritegnila druge velike sile, kot sta ZDA in Japonska. To bi lahko privedlo do velikega vojaškega spopada v regiji, ki bi se mu Kitajska želela izogniti. Čeprav lahko Kitajska še naprej povečuje svoj vojaški pritisk na Tajvan, je malo verjetno, da bo začela invazijo v polnem obsegu, razen če bo prepričana, da lahko doseže svoj cilj brez večjega vojaškega spopada.
Drugič, v zvezi s sporno mejo z Indijo v Arunachal Pradeshu je Kitajska v zadnjih letih vse bolj odločna. Kitajska zahteva ozemlje v regiji pod nadzorom Indije in gradi infrastrukturo vzdolž meje, da bi uveljavila svojo prisotnost. Poleg tega je nedavni mejni zastoj med državama vzdolž LAC še zaostril regionalne napetosti. Vendar bi kakršna koli omejena ofenziva Kitajske v Arunachal Pradeshu pomenila resno stopnjevanje razmer in bi verjetno povzročila močan odziv Indije. Lahko bi privedlo tudi do pomembnega vojaškega spopada med državama, kar ne bi bilo v interesu nobene države.
Čeprav lahko Kitajska še naprej uveljavlja svoje zahteve v Tajvanu in Arunachal Pradeshu, je malo verjetno, da bo začela vojaško invazijo v polnem obsegu ali omejeno ofenzivo, razen če bo prepričana, da lahko doseže svoje cilje brez velikega vojaškega spopada. Kitajska bo prav tako verjetno pretehtala tveganja in koristi kakršnega koli vojaškega ukrepanja, upoštevajoč verjeten odziv drugih velikih regionalnih sil in svetovne skupnosti. Konec koncev bo prihodnost odnosov Kitajske s Tajvanom in Indijo odvisna od vrste dejavnikov, vključno s pripravljenostjo obeh strani za dialog in pogajanja za rešitev sporov.
Indijska mornarica Stranglehold Over Sea Lines of Communication (SLOCS)
Indija ima pomembno mornarico, ki lahko deluje v Indijskem oceanu in zunaj njega. Indijska mornarica ima vrsto sredstev, vključno z letalonosilkami, podmornicami, površinskimi ladjami in pomorskimi patruljnimi letali, ki lahko projicirajo moč in vpliv v regiji. Vendar pa je bistveno opozoriti, da indijska mornarica ne more nasprotovati pomorski prevladi Kitajske v regiji. Kitajska mornarica je večja in tehnološko naprednejša ter veliko vlaga v širitev svojih pomorskih zmogljivosti.
Glede na to ji indijska lokacija ob izlivu v Indijski ocean daje strateško prednost pri nadzoru pomorskih komunikacijskih linij (SLOC), ki so ključne za kitajsko gospodarstvo. Kitajska se za gospodarsko rast močno zanaša na trgovino po morju, večina njenega uvoza nafte pa gre skozi Indijski ocean. Indija bi lahko uporabila svoja pomorska sredstva, da bi preprečila kitajski ladijski promet in zadušila njen dostop do kritičnih virov. Vendar bi imela takšna blokada pomembne posledice za regionalno stabilnost in bi lahko povzročila velik vojaški spopad med državama.
Poleg tega bi bila sposobnost Indije, da izvede takšno blokado, odvisna od različnih dejavnikov, vključno z njeno sposobnostjo usklajevanja z drugimi državami v regiji, zlasti z Združenimi državami, Japonsko in Avstralijo, ki so del skupine Quad. Usklajeno prizadevanje teh držav, da bi izpodbijale kitajsko pomorsko prisotnost v regiji, bi lahko povečalo vpliv Indije pri nadzoru SLOC.
Nedavno ustanovljeno partnerstvo AUKUS (Avstralija, Združeno kraljestvo in Združene države) med Združenimi državami, Avstralijo in Združenim kraljestvom bi prav tako lahko potencialno povečalo pomorske zmogljivosti Indije, tako da bi ji zagotovilo dostop do naprednih tehnologij in vojaške strojne opreme.
Vendar pa je bistveno opozoriti, da se AUKUS osredotoča predvsem na boj proti kitajskim prizadevanjem za vojaško modernizacijo v regiji. Malo verjetno je, da bo podprl prizadevanja Indije za neposredni nadzor nad SLOC.
Medtem ko ima Indija močno mornarico in strateško lokacijo, mora biti trenutno sposobna izzvati kitajsko pomorsko prevlado v regiji. Vendar pa bi bila zmožnost Indije, da nadzoruje SLOC in potencialno zaduši dostop Kitajske do kritičnih virov, odvisna od različnih dejavnikov, vključno z njeno sposobnostjo usklajevanja z drugimi državami in morebitnimi tveganji takšne blokade.
SWOT analiza: PLA in indijske obrambne sile
Prednosti PLA
• Velika in dobro izurjena stalna vojska z več kot 2 milijonoma osebja
• Napredna vojaška tehnologija, vključno s prikritimi lovci, protiladijskimi izstrelki in kibernetskimi zmogljivostmi
• Velik poudarek na skupnem delovanju in koordinaciji med različnimi rodovi vojske
• Pomembna vlaganja v modernizacijo vojske in tehnološki razvoj
Slabosti PLA
• Omejene bojne izkušnje v zadnjih letih, saj Kitajska ni sodelovala v večjem vojaškem spopadu od sedemdesetih let prejšnjega stoletja
• Odvisnost od zunanjih dobaviteljev za ključne vojaške tehnologije, vključno z letalskimi motorji in mikročipi
• Zaskrbljenost zaradi korupcije in pomanjkanja preglednosti pri javnih naročilih in odločanju za obrambo
• Izzivi pri projiciranju moči izven neposrednega sosedstva Kitajske zaradi logističnih in diplomatskih omejitev
Priložnosti za PLA
• Vse večji regionalni in globalni vpliv, ki ga poganjata gospodarska rast in vojaška modernizacija Kitajske
• Rastoča partnerstva z državami v jugovzhodni Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu, ki bi lahko zagotovila dostop do strateških virov in trgov
• Možnost povečanega sodelovanja z Rusijo in drugimi velikimi silami pri zoperstavljanju prevladi ZDA v regiji
• Hitro rastoče vesoljske in kibernetske zmogljivosti bi lahko zagotovile nove poti za strateško prednost.
Grožnje PLA
• Vse večja zaskrbljenost zaradi kitajske vojaške samozavesti in ozemeljskih zahtev, kar bi lahko vodilo do povečanih napetosti in konfliktov s sosednjimi državami
• Vse večja konkurenca z Združenimi državami in drugimi velikimi silami v regiji bi lahko privedla do pomembnega vojaškega spopada
• Odvisnost od kitajske komunistične partije pri vojaškem odločanju, kar bi lahko omejilo prožnost in učinkovitost vojske
• Izzivi pri usklajevanju vojaške modernizacije z gospodarsko rastjo in socialno stabilnostjo, kar bi lahko povzročilo notranje napetosti in nemire
Moči indijskih obrambnih sil
• Strokovno in dobro usposobljeno vojaško osebje z dolgo zgodovino bojnih izkušenj
• Raznolike in napredne vojaške zmogljivosti, vključno z jedrskim orožjem, balističnimi izstrelki in naprednimi bojnimi letali
• Velik poudarek na skupnem delovanju in koordinaciji med različnimi rodovi vojske
• Strateška lokacija na stičišču Bližnjega vzhoda, Južne Azije in Jugovzhodne Azije
Slabosti indijskih obrambnih sil
• Odvisnost od zunanjih dobaviteljev ključnih vojaških tehnologij in opreme, vključno z bojnimi letali in sistemi protiraketne obrambe
• Omejeni viri in izzivi pri zadovoljevanju potreb hitro rastočega gospodarstva in prebivalstva
• Napetosti in konflikti s sosednjimi državami, vključno s Pakistanom in Kitajsko, bi lahko omejili operativno prožnost vojske.
• Izzivi pri usklajevanju vojaške modernizacije z družbenim razvojem in domačimi potrebami
Priložnosti za indijske obrambne sile
• Vse večja partnerstva z državami na Bližnjem vzhodu, v Afriki in jugovzhodni Aziji zagotavljajo nove poti za strateško sodelovanje ter dostop do virov in trgov.
• Večja osredotočenost na obrambne inovacije in tehnološki razvoj, vključno s kibernetskimi in vesoljskimi zmogljivostmi
• Možnost povečanega sodelovanja z velikimi silami, kot so ZDA, Japonska in Avstralija, pri zoperstavljanju vplivu Kitajske v regiji
• Strateška lokacija na križišču pomembnih energetskih in trgovskih poti, ki bi lahko zagotovila nove priložnosti za gospodarsko rast in strateški vpliv
Grožnje indijskim obrambnim silam
• Vse večja konkurenca s Kitajsko in drugimi večjimi regionalnimi silami bi lahko privedla do pomembnega vojaškega spopada.
• Grožnje s strani nedržavnih akterjev in terorističnih organizacij, zlasti v kontekstu trajajočega konflikta v Afganistanu in širšem Bližnjem vzhodu
• Vse večja zaskrbljenost glede širjenja jedrskega orožja in regionalne stabilnosti, zlasti v kontekstu napetosti s Pakistanom in drugimi jedrsko oboroženimi državami
• Napetosti in konflikti s sosednjimi državami, zlasti glede ozemeljskih sporov in čezmejnega terorizma
Izjave indijskega političnega vodstva
Možno je, da bi kitajsko vodstvo poskušalo izkoristiti izjave indijskega zunanjega ministra dr. S. Jaishankarja o izzivu neenakega gospodarskega razvoja, zlasti v kontekstu indijsko-kitajskih odnosov. Vendar je bistveno opozoriti, da so pripombe dr. Jaishankarja del širšega pogovora o tem, da mora Indija obravnavati svoje gospodarske izzive in zgraditi bolj odporno in trajnostno gospodarstvo. Čeprav lahko kitajsko vodstvo skuša izkoristiti kakršno koli zaznano šibkost ali ranljivost indijskega položaja, je na koncu odvisno od indijske vlade, ki bo določila svoje prednostne naloge in pristop k gospodarskemu razvoju.
Poleg tega je bistveno opozoriti, da je odnos med Indijo in Kitajsko zapleten in večplasten ter ga ni mogoče skrčiti na eno samo vprašanje ali dejavnik. Čeprav je gospodarski razvoj bistvenega pomena, številni drugi dejavniki vključujejo strateške in geopolitične interese, zgodovinske in kulturne dejavnike ter domače politične vidike.
Konec koncev bo ključ do upravljanja odnosa med Indijo in Kitajsko kombinacija strateške jasnosti, diplomatskega sodelovanja in učinkovite komunikacije. Poleg tega bosta morali biti obe strani realistični in pragmatični v svojem pristopu ter si prizadevati za obojestransko koristen rezultat, ki bo obravnaval skrbi in prednostne naloge obeh držav. Čeprav lahko obstajajo izzivi in ​​ovire, je mogoče vzpostaviti stabilen in produktiven odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju.
zaključek
Prihodnost indijsko-kitajskih vezi je odvisna od različnih dejavnikov, kot so pripravljenost obeh držav za vsebinski dialog, vloga mednarodne skupnosti in širši geopolitični scenarij. Kompromis bo od obeh držav zahteval popuščanje, kar je glede na zaostrovanje stališč na obeh straneh lažje reči kot narediti. Poleg tega Kitajska nezaupljivo gleda na sodelovanje Indije z drugimi regionalnimi in svetovnimi silami, vključno z Združenimi državami, Japonsko in Avstralijo, ki vidi, da jo te države poskušajo obkrožiti. Če povzamemo, nedavno srečanje obrambnih ministrov SCO poudarja nenehne napetosti in zapletenosti pri reševanju mejnega spora med Indijo in Kitajsko ter potrebo po trajnih diplomatskih prizadevanjih, da bi se izognili nadaljnjemu zaostrovanju.

@media only screen in (najmanjša širina: 480 slikovnih pik){.stickyads_Mobile_Only{display:none}}@media only screen in (max-width: 480px){.stickyads_Mobile_Only{position:fixed;left:0;bottom:0;width :100%;text-align:center;z-index:999999;display:flex;justify-content:center;background-color:rgba(0,0,0,0.1)}}.stickyads_Mobile_Only .btn_Mobile_Only{position:absolute ;top:10px;left:10px;transform:translate(-50%, -50%);-ms-transform:translate(-50%, -50%);background-color:#555;color:white;font -size:16px;border:none;cursor:pointer;border-radius:25px;text-align:center}.stickyads_Mobile_Only .btn_Mobile_Only:hover{background-color:red}.stickyads{display:none}