Tu je Bleak, in potem je Netflixov triler o nacistični okupaciji, Will

Ponovno objavil Platon

Spremljevalci: 0

Will, Netflixov uvoženi belgijski film o moralni nemožnosti življenja pod nacistično okupacijo med drugo svetovno vojno, se oglaša s šokantno odkritostjo. V prvih 10 minutah je jasno razvidno, da se namerava soscenarist in režiser Tim Mielants neposredno soočiti s strašnimi grozotami holokavsta. Očitno pa je tudi, da je film zasnovan bolj kot triler kot mračna drama in privija vijake svojemu glavnemu liku – mlademu policistu Wilfriedu Wilsu (Stef Aerts) – v nizu zadihanih postavitev z naraščajočimi vložki.

Je učinkovit način, da gledalce pritegnete k sočutju z grozovitimi dilemami, s katerimi se sooča okupirano prebivalstvo, in k novi priči znanim grozotam. Toda žanr trilerja vzpostavlja pričakovanja - vrhunec, katarzo, odrešitev - ki tvegajo banalizacijo materiala in postavijo nekakšno etično past. Kdo bo padel v to: filmski ustvarjalci ali občinstvo? Izkazalo se je, da je Mielants preveč trdoumen, da bi ga ujeli, vendar je to za nas slaba novica. Will neguje kanček upanja v temi, le da ga popolnoma ugasne. To je pust, pust film.

Piše se leto 1942 in Wil (na katerega se v podnapisih nanaša nizozemsko črkovanje njegovega imena, kljub angleškemu naslovu Will) in Lode (Matteo Simoni) sta sveža novaka v policiji v pristaniškem mestu Antwerpen. Pred njihovo prvo patruljo njihov poveljujoči častnik Jean (Jan Bijvoet) razdeli predpisne floskule o tem, da je policija »posrednik med našimi ljudmi in Nemci«. Nato opusti to pretvarjanje in ponudi nekaj neslužbenih nasvetov: "Stoji tam in samo opazuj." Dvoumnost teh besed odmeva skozi celoten film. Je strahopetnost stati ob strani in opazovati naciste pri delu ali junaštvo zavrniti sodelovanje z njimi? Ali si okupirani Belgijci umivajo roke od nacističnih zločinov ali o njih pričajo?

Wil in Lode nimata časa razmišljati o teh vprašanjih. Komaj so zapustili postajo na svoji prvi patrulji, že tarnajoči, zadrogirani nemški vojak zahteva, da ga spremljajo pri aretaciji nekaterih ljudi, ki »nočejo delati«: z drugimi besedami, judovske družine. Mladeniča sta zaradi situacije sprva ohromljena, a stvari uidejo izpod nadzora, bolj zaradi obupa kot zaradi junaškega odpora obeh policistov. Po tem se Lode in Wil vrneta na delo v stanju paranoičnega terorja.

Wil, mlad policist s kodrastimi rjavimi lasmi, hodi po stopnicah v veliki dvorani, okrašeni z nacističnimi zastavami. Nemški častnik gleda z balkona

Mielants, ki sodeluje s scenaristom Carlom Joosom iz romana Jeroena Olyslaegersa, ne izgublja časa in uporabi to premiso za raziskovanje paranoičnega močvirja okupiranega mesta. Si lahko mladeniča zaupata? Kje so njihove simpatije? Wilov oče državni uslužbenec ga napelje, da poišče pomoč pri lokalnem veljaku Felixu Verschaffelu (odlični Dirk Roofthooft), ki se hvali, da je prijatelj z nemškim poveljnikom Gregorjem Schnablom (Dimitrij Schaad). Nenadoma je Wil dolžan pohlepnemu, antisemitskemu sodelavcu.

Medtem želi Lodejeva nezaupljiva družina – še posebej njegova goreča sestra Yvette (Annelore Crollet) – izvedeti več. Ali Wil doma kaj govori nemško? Katero radijsko postajo posluša? V okupiranem Antwerpnu – regiji, kjer se nemški in francoski izrazi naravno mešajo z lokalnim nizozemskim narečjem – je nedolžna izbira besede ali prostočasnega poslušanja obremenjena z nevarnim političnim pomenom. "Na radiu ni veliko," odgovarja Wil. "Ali lahko kaj priporočite?"

Med filmom Wil vedno znova uporablja takšne odklone, da bi se izognil temu, da bi zavzel stališče glede okupacije. Toda sčasoma začne delati za reševanje judovskih življenj. Dejanja morda govorijo glasneje od besed, toda kljub vročinski aferi z Yvette Wil svoje besede še naprej drži zase. Ko se Schnabelova mreža zapre, Wilova previdnost ohrani njega in njegove prijatelje pri življenju, a cena je visoka.

Pogumna poteza je osredotočiti triler o holokavstu na protagonista, ki se na neki ravni noče odločiti za stran. Z Wilom lahko le sočustvujemo, ker Mielants tako učinkovito napolni skoraj vsak prizor in vrstico dialoga z implicitno grožnjo. Will je napet, temačen, strašljiv film, posnet klavstrofobično v škatlastem razmerju z lečami, ki zabrišejo rob kadra. Igra je intenzivna (včasih do napake) in pogosti so izbruhi neprijetnega, nazornega nasilja, ko pritisk narašča.

Moški s klobukom in koničasto belo brado brez brkov zmagoslavno dviguje roke pred gorečo sinagogo. Drži pištolo

A čeprav se včasih zdi, da Schaad daje šibek vtis Hansa Lande Christopha Waltza v filmu Quentina Tarantina Inglourious Basterds, Will ali ni to film, in Mielantsa ne zanima tarantinov stil katarze. Na koncu filma se zlobna, neizogibna past, ki jo je nastavil vsem likom, preprosto zapre. Will kaže, da je pod neusmiljeno nelogičnostjo nacistične okupacije preživetje kolaboracija, odpor pa smrt.

To je mizerna obremenitev za film in sporno je, kako konstruktiven je. Jonathan Glazer se hladi Območje zanimanja, ki je trenutno v kinematografih, kaže, da so izzivalni novi pogledi na človeško mehaniko holokavsta zdaj tako pomembni kot kdaj koli prej. Pred tridesetimi leti, Seznam Schindlerjev je dosegel nekaj podobnega in prav tako potrebnega z radikalno drugačnimi sredstvi: našel je nit upanja in sočutja, ki bi lahko vodila široko občinstvo v srce nočne more in ga vrgla v olajšanje.

Will je preveč obremenjen s svojim zornim kotom, da bi obvladal kaj podobnega. Ima jasen pogled na krute kompromise okupacije in kolaboracije, vendar je glede njih tako fatalistična, da se zabrede v lastno krivdo in brezup. To je temna vrsta resnice in ni nujno, da bi jo kdo moral slišati.

Will zdaj pretaka na Netflixu.